Ugotavljam, da nisem ravno najboljša pisateljica blogov. Ampak po pravici povedano, se vedno spravim pisati prepozno in potem je na televiziji nekaj blazno zanimivega. Med gledanjem pa seveda vedno zaspim. Ampak dobro, bom poskušala danes nadoknadit stvari.
Pravzaprav se čez teden ne dogaja kaj veliko zanimivega. Zjutraj se uredim in odhitim v arhiv. Tam ostanem do približno 16h, nato rabim približno uro, da pridem do doma s postankom v trgovini. Namreč, kot zakleto mi avtobus vedno pobegne pred nosom, potem pa že pride do prometne konice. Potem je čas za kosilo/večerjo in ko je vse skupaj pripravljeno in potem pospravljeno, je ura hitro okoli 19h – 20h. Ker sem tukaj sama se mi ven potem seveda ne ljubi.
Delo v arhivu je sicer zelo zanimivo. Naredila sem že preko 4500 fotografij in to samo fotografij, ki se dotikajo begunskih taborišč, ki jih preučujem v Egiptu. Zdaj sem prešla že na taborišča v Italiji, kjer pa se stvari premikajo veliko hitreje. Je pa delo ves čas zelo zanimivo, predvsem pa mi je všeč, da je celotno delovanje arhiva usmerjeno v pomoč raziskovalcem in ne oviranju. Število map in škatel, ki jih lahko raziskovalec zahteva v enem dnevu je neomejeno. Za mizo, ki je velika za moj zvezek, računalnik in še marsikaj drugega je tudi posebno stojalo za fotoaparat, ki ima z leve in desne strani dve močni luči, ki dobro osvetlita dokument, da se na njem ne poznajo nikakršne sence. To omogoča izjemno lepe fotografije in seveda hitro fotografiranje. Skratka še v nobenem arhivu se nisem tako dobro počutila ali delala tako nemoteno.
V arhiv se odpravim z avtobusom. Moja točka vstopa je 1st Avenue in 14 E Street, tri minute od stanovanja. Ta avtobus me odloži čisto poleg arhiva, pred stavbo Združenimi narodni. Nazaj se vračam po 2nd Avenue. Avtobus mi je veliko bolj prijazno prevozno sredstvo, kot podzemna. Še nobena podzemna železnica se mi ni zdela takšen labirint kot ta v NY. Zato se jo izogibam, kolikor je le mogoče. Pravzaprav pa jo uporabljam samo med vikendi.
Včeraj je bil pravi pohodni dan. Z Jackeom sva se odpravila od Union Squara v Greenwich Village, preko SoHa do Hudson River, mimo World Trade Centra, Wall Streeta, Battery Parka in ob vzhodni strani do Brooklynskega mosta in preko njega v Brooklyn. Vse skupaj je trajalo 8 ur. Nazaj sem se seveda odpravila s podzemno železnico.
Priznam, da sem se naravnost zaljubila v Greenwich Village. Zdaj celo razumem zakaj so najemnine tam tako visoke. Gre za resnično lepo in prijazno sosedsko, pravzaprav najbolj podobno evropskim mestom. Tam celo najdemo lokalčke, ki imajo mizice na pločniku.
Ob Hudsonu in Battery Parku sem uživala ob lepem pogledu na Kip Svobode, Ellis Island in New Jersy – Hoboken. V daljavi se je kazal tudi Statan Island. Ko gre človek mimo World Trade Centra se pravzaprav Ground Zero sploh ne vidi. Celotna zadeva je zdaj pod izgradnjo. Gre pravzaprav za zelo majhen prostor, morda velikosti za dve nogometni igrišči. V izgradnji sta dve stolpnici. Najvišja stolpnica v ZDA bo Freedom Tower. Druga stolpnica, katere imena ne vem, pa bo druga najvišja stavba v ZDA. Obe zgradbi gradijo ob robu celotnega zemljišča. Na prostoru, kjer sta stala dvojčka pa so postavili dva bazena, ki bosta polna vode, okoli njiju pa bo park.
Brooklynski most mi je bil v največje veselje. Pomoje je bil dolg nekaj čez kilometer in sprehod po njemu je prav posebno doživetje. Ko sva začela hoditi je bil še dan, ko sva prišla na drugo stran je bila noč. Pogled na Manhattan Downtown je bil prav poseben z vsemi lučmi.
Sledila je super, tipično ameriška večerja: svinjski zrezek na žaru in mac & cheese oz. testenine z obilico sira. Pravzaprav zelo dobro.
Danes sem mislila nadaljevati s pohodom, vendar so nožice po včerajšnjem pohajkovanju odpovedale. Kljub temu mi je uspelo hodit 6 ur. Danes sva se odpravila v Chelsea, ki me je po pravici povedano razočarala, a verjetno me bo razočaralo vse, kar ne bo Greewich Village. Sem že povedala, da je Greenwich Village super? ;-)
Pot sva nadaljevala do Grand Central Station, ki je res izjemno impozantna stavba. Izjemno lepa in res fantastično narejena. Pohajkovanje sva končala v bližini mojega stanovanja v Ukrajinski restavraciji. Pravzaprav prva hrana po dveh tednih, ki sploh ima okus po Evropi. Tukaj je vse drugačnega okusa, kot v Sloveniji. To se je precej težko privadit.
Toliko za nocoj. Upam, da mi bo tokrat uspelo naložiti nekaj slik!
Ni komentarjev:
Objavite komentar