nedelja, 6. marec 2011

OZN

No, v NY sem pravzaprav prišla z enim razlogom. Iskanje gradiva v arhivu OZN. Moje »delovno« mesto je zelo lično urejena čitalnica s približno šestimi mizami. Verjetno bo to ostal najboljši arhiv kar sem jih kdaj obiskala. Nobena stvar za katero prosim ni težava, dobim katerekoli škatle in mape in kar je najboljše, delujejo izključno na principu fotografiranja. To je zame novost, saj se je potrebno skoraj z vsakim arhivom napol skregati, da lahko gradivo dejansko fotografiraš. Tu pa slikaš po mili volji in ne le to. Tu te pričaka pravo stojalo za slikanje, kamor pritrdiš fotoaparat, ki je usmerjen 90 stopinj navzdol, ob strani pa se prižgeta dve močni luči, ki ubijeta vsako morebitno senco, ki bi želela pasti na dokument. Resnično je poskrbljeno za vse.

Sam arhiv se nahaja na 45 East Street in je le nekaj korakov oddaljen od sedeža OZN. Danes sem imela čudovito priložnost se sprehoditi skozi poslopje, ki ga trenutno prenavljajo. No ja, prenavljajo stavbo sekretariata (stolpnico), medtem ko je poslopje generalne skupščine precej zanemarjeno (na žalost). Vstop v stavbo skupščine je podoben letališkim varnostnim pregledom. Prideš, slečeš jakno in šal, ki ju skupaj s torbo položiš v gajbico. Tja romajo še pas in morebitna vsebina žepov. Po temeljitem pregledu te potem spustijo v glavno avlo, ki je v tipičnem stilu 50. in 60. let: veliko betona, nizki stropovi, veliko lesa ob stenah in preproga kamor seže oko. V avli so različne razstave, trenutno o pingvinih in holokavstu v Franciji. Preko celotne stavbe pa so razstavljena darila, ki so jih OZN podarile različne države. Tako se nahajajo med njimi darilo Kitajske – iz ebenovine izklesana železnica z dvema gorama kot ozadjem, kjer so izrezlani celo potniki na vlaku. Pa darilo Tajske – zlati čoln z vsemi veslači in pagodo dolg približno tri metre. Med velikimi, sijočimi predmeti pa je razstavljena tudi replika vaške situle, ki jo je Slovenija podelila OZN ob pridružitvi organizaciji leta 1992.

Tura nas je vodila po nekaterih hodnikih, kjer so razstavljene občasne razstave. Glavna atrakcija pa je seveda dvorana, kjer zaseda skupščina OZN. Zdi se mi, da je ta dvorana resnično narejena za vse večne čase. Lepa, malce manj prostorna kot sem si predstavljala ob posnetkih s televizije, sicer pa impozantna. Izstopajo seveda emblem OZN in govorniški oder narejen iz zelenega marmorja. Skušala sem najti prostor, kjer sedijo slovenski predstavniki, a smo se lahko zadržali le v delu namenjenemu za obiskovalce, tako da mi pogled ni segel dovolj daleč. Gotovo pa je eno, in sicer da je sedež Slovenije precej blizu osrednjemu delu, kar je bojda zelo velika čast. Hrvaška je čisto zadaj … :p Sobe varnostnega sveta nam zaradi prenovitvenih del ni uspelo pogledati, kar mi je precej žal. Na koncu sem še hitro odpeketala do trgovine s spominki, kjer bi tako ali tako pokupila vse. Nazadnje sem se odločila za kapico s šiltom z značilno sinje modro barvo in emblemom.



Vso pot me je spremljal Jake, ki je vnuk moje gospe s katero si dopisujem že zadnjih 13 let in jo smatram kot mojo tretjo babico. Jake opravlja obvezno prakso v eni izmed največjih arhitekturnih agencij v ZDA. Njegovo delovno mesto je v 25. nadstropju stolpnice, ki ima neposreden pogled na Ground Zero. Baje, da ga bom lahko enkrat obiskala in si ogledala gradbišče z njegove pisarne. Sicer pa je Jake zelo prijeten človek. Star je 22 let, čeprav bi mu dala veliko več. Tukaj je zadnja dva meseca, ostal bo še do avgusta. Nato ga čaka še leto šole in poroka s svojo, očitno, high school sweetheart. Zaročenko Sarah bom očitno spoznala po 17. marcu.

Sicer sva bila pa po turi že precej lačna. Povabila sem ga na kosilo/večerjo v China town. To je bil moj prvi obisk tega predela. In moram priznati, da ko sva se bližala temu predelu po deževnem popoldnevu, kjer sem bila premočena od glave do pet, kljub dežniku, se mi je zdelo kot da odhajam v neko luknjo. Ko pa sva prišla v središče kitajske četrti sem si takoj premislila. Ta del Jabolčka je izredno živahen, ljudje so zelo prijazni, slišiš skoraj izključno kitajščino, sicer pa je tudi poln turistov. Na kosilo sva šla v restavracijo, kamor Jake zahaja precej pogosto. In prav ima, saj je bila hrana odlična – in to pravim jaz, čeprav sem zbirčna kot sto hudičev. Sploh pa so hrane prinesli toliko, da sem bila jaz sita tako da sem se skoraj razpočila, na krožnikih pa ni kazalo na kaj veliko škode. Zadeve sva dala zaviti za sabo, jaz pa sem se s plačilom oddolžila za plačano kosilo včeraj. Vse skupaj z napitnino naju je prišlo 33$. Sicer pa se bom v to restavracijo verjetno še vrnila, če ne prej, ko se mi tu pridruži Anja.

Narazen sva šla na podzemni železnici na Canal Street. Ker sva čez teden precej zaposlena, se ne bova videla. Morda pa se nama uspe dogovoriti za nove oglede naslednji konec tedna.

Jutri se začne nov delovni teden in spet arhiv ter nove mape dokumentov. Zdaj moram samo še ugotoviti, kako naj spravim fotografije iz fotoaparata, saj me računalnik pri temu noče ubogati. Če pa ne bo šlo, si bom morala verjetno kupiti dodatno spominsko kartico. Za blog pa pomeni, da ne bom morala dodati slik, dokler ne pridem domov. Zato držim pesti, da mi nekako le uspe sneti slike s fotoaparata.

Ni komentarjev: