torek, 15. marec 2011

Moja opažanja ...

Morda bi bilo dobro kaj povedati o predelu kjer živim. Imenuje se East Village. In ker je East, obstaja seveda tudi West – tam je najbolj znani predel Greenwich Village.



Stanujem pravzaprav na vzhodnem predelu East Villiga, ki se nagiba proti Alphabet City. Zakaj Alphabet City? Sama gravitiram na prvo avenijo, obstaja jih namreč 10, ki sekajo otok Manhattan po dolžini. V tem predelu pa se Manhattan nekoliko razširi in dodane so bile še tri avenije, ki pa nimajo številk, pač pa črke: A, B, C. Torej so abecedne avenije, od tu pa potem ime Alphabet City. Alphabet naslejujeo povečini špansko govoreči priseljenci, čeprav sama nimam kakšnega pretiranega občutka, da bi jih bilo veliko v okolici. Pravzaprav bi rekla, da je tu še največ Rusov in Ukrajincev, predvsem pa Japoncev in Kitajcev.

Stanovala naj bi čisto v bližini Little India, ampak po pravici povedano, še najbližje Indiji je ena Pakistanska trgovinica na drugi aveniji in deseti cesti. Imam občutek, da so jih iz tega predela izstisnili Japonci in Ukrajinci, saj je tu kup ukrajinskih in suši restavracij. Baje da se etična pripadnost precej hitro spreminja…

Sicer pa je East Village dom za boeme. V bližini je St. Marks Place, ki se tako imenuje po episkopalni cerkvi na tretji aveniji. Med drugo in tretjo avenijo, prav tako na St. Marks Square, se nahaja tudi slovenska cerkev Sv. Cirila. Je precej neopazna in sem prvič prav suvereno odkorakala mimo nje. Sem pa zato takoj opazila luteransko cerkev nekaj vrat nižje. Slovenci smo očitno precej nevpadljivi.

St. Marks Place je tudi dom slovite New York School of Film and Acting, ki bo imel letos tečaje v Ljubljani. Ne vem zakaj, ampak izgled akademije me je precej razočaral. V mislih sem imela neko razrukano, razbacano šolo kot v filmu Fame, ampak je daleč od tega.

Sicer pa je to kraj, kjer se zbirajo številni boemi. Ampak pravzaprav niti ne razumem zakaj naj bi bil ta del kaj tako posebnega. Če se mene vpraša, je New York kot celota mesto kjer se zbirajo številni boemi. Resnično, še nikoli nisem videla toliko čudakov na enem mestu. Zdaj povsem razumem zakaj nihče ne pogleda mimoidočega v oči. Ker se četrt ljudi pogovarja samih s sabo ali pa, in prisežem, da je bilo to dejansko res, tolažijo kot dojenčki s tem, da si potisnejo palec v usta (Živa, moja nečakinja, bi rekla, da cuzajo), z drugo roko se pa gladijo po ušesu. IN ja, odrasla, urejena oseba je bila to. Tisti, ki se že ne pogovarjajo sami s sabo, se pa pogovarjajo z nevidno osebo, na drugi strani mobilnih valov. Pravzaprav so vsi kot nekakšni roboti. Če že nimajo bluetooth slušalke pritrjene na uho, jim pa visijo slušalke z ušesa. To se mi zdi precej žalostno, ko vidim mame, ki sedijo na busih z majhnimi otroci in jim ves čas dolge vožnje ne znajo reči niti besedice, tudi med dvema telefonskima pogovoroma. Čim pridejo na avtobus, že vlečejo svoje iPhone iz žepov. Če se slučajno kdo spravi brat na busu je pa to bodisi Kindle (elektronski bralnik knjig) ali pa Koran oz. Torah.

Namreč še nikjer na svetu nisem uzrla toliko verske raznolikosti na enem mestu, in to ne take, da pač nekdo reče, da je katolik, drugi da je Žid, tretji spet, da je Musliman – vsi pa zgledajo kot Američani. Ne, tukaj 20 letnik pride na avtobus s Toro in tipčno čepico na glavi (mislim, da se ji reče Kipa) in jo potem bere na glas in skuša naučiti besedilo na pamet. Hasidskih Židov je tu precej (to so tisti, ki se oblačijo v črno, imajo klobuk, kodrčke ob obrazu in brado). Ne vem zakaj, ampak moški ves čas zgledajo žalostni… Njihove žene se veliko lažje stopijo z okolico. Moja hiša je pravzaprav za sinagogo in pred džamijo. Iz džamije prihajajo tipi oblečeni približno tako kot na posnetkih iz Afganistana. Ampak tu je vse to povsem normalno, tako za domačine, kot tudi zame. New York je resnično velika mešanica vsega in vseh.

Malo manj čudno pa je, ko greš skozi več postaj podzemne železnice, kjer so postavljene provizorične stojnice ob njih pa stojijo ljudje v svetlečih brezrokavnih flourescentnih jopičih na katerih je potem z velikimi črnimi črkami napisano »The end of the world is near. Prepare to meet your doom!« (»Konec sveta je blizu. Pripravite se na svoj pogrom!«) Zraven so delili letake, na katerih piše, da bo konec sveta nastopil 21. maja 2011, torej čez dobra dva meseca, ko bo NY stresel velik potres. Seveda sem jih morala hitro vprašat, kako so prišli do tega datuma. So mi odgovorili, da je to natančno 6000 let po vesoljnem potopu. Ko sem jih vprašala, kako vedo na kateri dan v letu je bil vesoljni potop, posebej ker je naš koncept koledarjev precej nov v primerjavi z vesoljnim potopom, so mi zaupali, da gre to za zelo posebne izračune podane po stari modrosti Kabale. Zanimivo… ko jih pa vprašaš, zakaj v Bibliji potem piše, da se ne bo vedelo ne dan, ne ura kdaj bo konec sveta. So rekli, da nam je Bog dal svobodno vest (mišlenje?), ki nam narekuje, da lahko konec tudi izračunamo. In seveda še zadnje vprašanje: zakaj bi potres v New Yorku (nekako prikladno sovpada z Japonsko) prinesel konec sveta? Verjetno ne bi bilo možno, da bi nastal takšen cunami in opustošil cel svet. Poleg tega pa kdaj je nazadnje New York prizadel kakšen potres? Odgovor: Skrivnostna so pota gospodova…



Friki…



Jutri naj bi deževalo in naj bi bilo hladno. V četrtek bo 15 stopinj in sonček. Edino pravilno, saj bodo tu praznovali St. Patricks Day. Grem gledat parado po peti aveniji! Še prej moram kupiti zeleno majčko, da bom v stilu! V petek se pričakuje 20 stopinj. Pomlad? Upam, da bo tako samo še ostalo.



No, toliko tokrat!

Papa!

Ni komentarjev: