Potovanje

Moje potovanje v ZDA se je začelo že okoli novega leta, ko sem začela iskati stanovanje v New Yorku. Poiskati nekaj kar je približno v varnem koncu Jabolčka in kar je približno poceni je prava znanstvena fantastika. Pravijo, da je najboljše priti sem, se nastaniti v hotelu in nekaj časa iskati stanovanje. Vendar pa je to zadnja stvar s katero sem se želela ukvarjati v tako velikem mestu. In prav sem imela. Zdaj sem tu četrti dan in si ne znam predstavljati, da bi po mestu iskala stanovanje. Ne, sploh si ne znam predstavljati…

Hvala Bogu mi je bilo iskanje stanovanja prihranjeno, saj sem nastanjena v precej luštnem stanovanjčku, garsonjeri, kjer je kopalnica velika približno toliko kot moja omara doma. A nič ne de, sem zelo zadovoljna. Ampak zdaj že prehitevam …

No, moje pravo popotovanje se je začelo ob 5h zjutraj v torek 1. marca 2011. Prejšnji večer sem se prav panično pakirala. Računalnik, moj lep fotoaparat in ostale elektronske zadeve sem spakirala v lep, nov in lično šenkan nahrbtnik (ali kot pravim sama »rucak«), ki sta mi ga prav prijazno podarila Karin in Samo ter mi s tem prihranila približno 50EUR (in mimogrede, zaenkrat se je odrezal čudovito). Obleke pa so romale v moj zvesti velik »backpacking« nahrbtnik, ki me je spremljal na vseh mojih večjih potovanjih, tudi med zadnjim daljšim samostojnim bivanjem v tujini, in sicer na Dunaju.

Ob pol šestih sva bila z očijem že na poti v avto, samo še zadnji objem mami sem morala prej dobiti. Nato sva že odbrzela proti Gorenjski in Brniku. Pot do letališča ni bila preveč stresna, pravzaprav precej umirjena. Pešpot z brniškega parkirišča do terminala pa je bila ena sama nervoza. Najraje bi se tisti trenutek obrnila, pozabila na doktorat in željo po raziskovanju, kot da se sama za en mesec odpravim v New York, ki je en ocean in en kontinent oddaljena. Le ni tako kot Dunaj, kjer se lahko človek za dobrih 50EUR usede na vlak in je čez 6 ur doma. Stvari so tu malce bolj komplicirane. Oči me je lepo pomiril in oddal. Kaj veliko časa za poslavljanje ni bilo, saj je bil kmalu že zadnji čas za vstop v terminal.

Najprej je bilo potrebno skozi varnostno službo, ki je bila precej stroga, a tudi precej standardna. Nahrbtnik z elektroniko pod rentgen, računalnik v posebno gajbico, sneti pas, izprazniti žepe, sleči jakno in šal. Čevljev mi za razliko od prvega letalskega potovanja ni bilo potrebno sezuti. Vse je šlo skozi lepo, samo ponovno obleči se je bil cel žur, posebej ko te preganjajo. Še malce smo posedli v terminalu, ko nas je že čakal avtobus, ki nas je po pisti odpeljal do našega letala. In že prvi šok … naše letalo je bil dobesedno velikosti Kinder jajčka. To me je že ob pogledu nanj navdalo z srdom do leta samega. No ja, da se bojim letenja tudi ni pomagalo. Prepričana sem bila, da bo hudič premetavalo in po možnosti tudi zabilo nekam ob Alpe.

V avtobusu smo čakali okroglih 20 minut. Na koncu smo letalo gledali že čisto pobožno, samo da bi se nam uspelo usesti na letalo. Kot že rečeno, so nas na letalo spustili po dobrih 20 minutah. A to še ni pomenilo konec našega čakanja. Namesto tega smo imeli še dobrih dvajset minut čakanja. Med tem sem ugotavljala, da dejansko obstaja prednost, če letiš z dražjo letalsko družbo. Kolena se nikdar med letom niso dotaknila sedeža pred menoj, tudi sedeš sam je bil bolj udoben, tako da mi ritka ni nikoli zaspala na poti do moje prve postaje – Amsterdama. V teh dvajsetih minutah se je na letalo zgrinjalo veliko število letaliških delavcev, ki so nato vsi družno stiskali glave v letalski kabini. Zakaj nam ni bilo jasno. Nato se je preko zvočnikov našega malega, 52 sedežev kapacitete, letala oglasil kapitan. Najprej je obdelal celotno vreme, tako na Gorenjskem, med potjo in v Amsterdamu. Na koncu pa je mimogrede še omenil, da ima letalo tehnične težave, a upajo, da jih bodo odpravili. Kaj je bilo že tisto o treščenju in Alpah?

No, potem smo le vzleteli. Takoj po dvigu nad oblake smo zavili proti Avstriji. Za slovo sem lahko pomahal s soncem obsijanem Triglavu, pomižiknila smučarjem v Gerliznu in si z neba ogledala Salzburg. Nekje nad Nemčijo smo dobili zajtrk – velik francoski rogljiček, sok in kavo. Na letališče v Amsterdamu smo prileteli le z 20 minutno zamudo – očitno je kapitan pritisnil na plin. Pričakovala sem malo letališče, vsaj tako mi je bilo rečeno. A če ima letališče ceste z vsemi prometnimi znaki samo za letališka vozila, kako se ga lahko kvalificirala za malega? Do svojega terminala sem hodila dobrih 15 minut. Najprej sem šla preko kontrole potnih listov, nato sem čakala še tri ure, da sem šla na boarding. Boarding je ponovno vključeval varnostni pregled, kjer je bilo potrebno še enkrat sleči vse zadeve, nato pa te pošljejo v nekakšno sondo, ki je pravzaprav rentgen. Ta potem varnostnikom pove, kje so težave in kje naj potnika pretipajo. Mene ni bilo potrebno pretipat nikjer …

Ko sem si ponovno natikala svoj pas, sem se zagovorila z američanom Mikom. Povedal mi je, da dela za varnostno službo v Afganistanu in gre domov na dopust za 6 mesecev. Pogovarjala sva se še ves čas, nato sva ugotovila tudi, da sedi eno vrsto za menoj. Tako sva se pogovarjala še večino leto, saj sva ga kar nekaj prestala. Let je bil zares lep. Treslo ni nič, imela sem svoj televizorček, na programu pa oskarjevska Black Swan in The Kings Speach. Tudi hrana je bila dobra. Za kosilo sem si izbrala paštico.

Moj prvi pogled na ameriško celino je bil navdan z lepoto. Prileteli smo nekje nad Novo Fundlandijo, torej precej severno. Kar precej časa so nas spremljale ledene plošče. Nato smo leteli med Halifaxom in Montrealom proti Bostonu. Nad Bostonom sem naštela 9 letališč. Pravzaprav se pa mesto niti ne konča vse do New Yorka. Pred New Yorkom smo zavili tako, da smo se letališču približali z Long Islanda. Tako sem si lahko precej dobro ogledala Hamptons, Fire Island in Cherry Island. Potem smo že pristali v Queensu, na letališču JFK. Očitno sem ob pristanku zgledala precej bledo, saj sta me začeli gospe, ki sta sedeli poleg mene precej tolažiti. Namesto mene ju je pomiril Mike, ki jima je dejal, da ima 4 ure do naslednjega leta in da me bo pospremil do taksija, kar je tudi storil. A najprej je bilo potrebno iti še čez varnostno službo. Tu smo se ločili, saj je bila vrsta za Američane precej bolj hitra, kot vrsta za nas tujce. V vrsti sem stala nič manj kot uro in pol. Z vsakim so se precej časa ukvarjali, saj sem bila obkrožena z Rusi in Pakistanci. Sumljiv res nisem mogla zgledati med njimi in sem sama šla skozi varnostni pregled zelo hitro. Vprašana sem bila zakaj sem prišla in kdaj odpotujem, nato sem pa morala pustiti še prstne odtise in sliko.

Prtljaga je prišla varno in zdaj sem se lahko podala v velik New York. Z Mikom sva se odpravila ven iz terminala, kjer sem z njegovega telefona poklicala stanodajalca. Nato sva se odpravila k stojišču za taksije. Tu sem doživela pravi šok. Nek moški se je drl možakarju pred meno, da mu nudi prevoz do hotela. K moškemu je pristopil policaj s katerim sta izmenjala nekaj besed. Čez nekaj trenutkov je možakar v avtu že ležal na sprednjem delu avtomobila, saj ga je policaj aretiral. Moje misli so bile v stilu: kam sem pa zdaj prišla + nekaj kletvic!

Pri stojišču za taksije sva se z Mikom ločila, mene pa je proti Manhattnu odpeljal starejši Egipčan, s katerim se je bilo zabavno pogovarjat. Vožnja do Manhattna je stala 45$ + mostnina preko East River in napitnina. Na koncu jo je odnesel z 55$. Moj prvi pogled na Manhattan ni bil tako zelo dramatičen, kot sem pričakovala, da bo. Osvetljena sta bila tako Empire State Buildin in Chrysler Building, a se mi sploh nista zdela tako zelo visoka. Razlog za to tiči v dejstvu, da so tudi ostale stolpnice tako visoke, da pravzaprav ne izstopata. Prav smešno … če bi ju postavili sredi Ljubljane, bi bila ta pomoje v celoti v njuni senci.

Stanovanjček se mi je zdel kot obljubljena dežela, samo težave z internetno povezavo še do danes nisem odpravila. Prva noč je bila precej neprespana – veliko so imeli pri temu živčki. Nekateri smo pač koleriki … A vseeno pozdravljen moj Jabolček – New York.